Zapiski so eno izmed osnovnih študijskih orodij, a jih veliko študentov neučinkovito uporablja.

 

Pogosto so predolgi, nepregledni ali preveč podobni učbeniku, zato pri učenju ne služijo svojemu namenu.

 

Dobri zapiski niso tisti, ki so najlepši ali najbolj obsežni, ampak tisti, ki ti čez dva tedna še vedno povedo, kaj si mislil/a, ko si jih pisal/ in ti pomagajo razumeti snov.

 

Zakaj je večina zapiskov neuporabnih?

 

Najpogostejši razlog je prepisovanje. Predavatelj govori, drsnice letijo mimo, ti pa skušaš ujeti čim več besed. Rezultat so zapiski, ki so lahko obsežni, a brez konteksta. Ko jih kasneje odpreš, bereš stavke, ki sami po sebi nič ne pomenijo.

 

Druga težava je, da zapiske pogosto delamo za “tisti trenutek” – za predavanje ali vajo – ne pa za prihodnjo verzijo sebe, ki bo to snov potrebovala pri učenju za izpit. Če niso razumljivi brez dodatnih razlag, ti v praksi ne pomagajo.

 

 

Dobri zapiski niso nujno popolni zapiski

 

Veliko študentov misli, da morajo biti zapiski urejeni, barvno usklajeni in nasploh vizualno popolni. A lepota pogosto pride na račun uporabnosti. Popolni zapiski so pogosto preveč sterilni, brez osebnih opomb, vprašanj ali povezav.

 

Uporabni zapiski so lahko tudi malo neurejeni, a jasni. Vsebujejo naj tvoje besede, tvoje poudarke in tvoje razumevanje snovi. Tudi če izgledajo “grdo”, a točno veš, kaj pomenijo, so opravili svojo nalogo.

 

Naj bodo opomnik, ne učbenik

 

Ena najpomembnejših sprememb v razmišljanju je ta: zapiski niso namenjeni temu, da v njih piše vse. Namenjeni so temu, da te spomnijo, kaj je bistvo snovi.

 

Namesto dolgih razlag si zapisuj predvsem ključne pojme, povezave med idejami in kratke razlage v “svojem jeziku”, ob tem pa dodajaj tudi vprašanja, ki se ti porajajo.

 

Če zapisuješ razlage tako, kot bi jih razložil prijatelju, si že na dobri poti. Ko kasneje bereš zapiske, moraš imeti občutek, da ti nekdo na kratko razlaga snov – ne da bereš skrčeno verzijo skripte.

 

 

Digitalni ali na roko napisani zapiski?

 

Razprava o tem, ali so boljši digitalni ali ročni zapiski, je večinoma zgrešena. Pravo vprašanje je, kako jih uporabljaš. Na roko napisani zapiski so pogosto boljši za razumevanje in povezovanje idej, digitalni pa za urejanje, iskanje in dopolnjevanje.

 

Veliko študentov najde najboljše razmerje v kombinaciji: na predavanju zapisujejo hitro in nepopolno, kasneje pa zapiske digitalno uredijo ali dopolnijo. Sistem ni pomemben, dokler je dosleden in razumljiv tebi.

 

Kako strukturirati zapiske, da jih razumeš tudi čez mesec dni

 

Struktura je tisto, kar zapiskom daje vrednost tudi kasneje. Jasni naslovi, podnaslovi in ločevanje tem naredijo ogromno razliko. Prav tako pomaga, če pustiš prazne prostore za kasnejše dopolnitve ali vprašanja.

 

Dobro pravilo je, da moraš ob hitrem pregledu strani takoj videti o čem govori snov, kateri so ključni pojmi, kaj si je pomembno zapomniti. Če moraš zapiske brati od začetka do konca, da sploh razumeš, kaj gledaš, boš to redko počel/a.

 

Koristen je tudi kratek pregled zapiskov kmalu po predavanju. Ne gre za ponovno pisanje, ampak za hitro urejanje: popravi nejasne stavke, dopiši manjkajoče povezave in označi dele, ki jih ne razumeš. Teh deset minut pogosto naredi razliko med zapiski, ki jih boš uporabil/a pri učenju, in zapiski, ki bodo ostali neuporabljeni do konca semestra.